datum: 26.02.2014
kategorija: novice
Pri prebiranju Vertovčeve knjižice Sporočilo slovenskim vinorednikom sem naletela na odstavek, ob katerem sem se zamislila. Vertovec piše takole: »Bolji vina pridelovati, so začeli semtertje po Francoskim in na Rajnu celi nograd le z enim samim tertnim plemenam nasajati. Taciga sveta bi pa jaz ne dal, zakaj primeri se, de kakšna tertna sorta kakšno leto, zlasti v nogradih, skorej čisto odpove. Ta terta , to je, ta sorta, pravijo ljudje, ni letas dala; - bolji je tedaj po 6 do 12 tertnih sort v nograd nasaditi, de, če ene odpovejo, pa vender druge dajo, in de se tako vender vselej, kakor pri nas kaj vina pridela.« Zdrava kmečka pamet, bi rekli. To pa res ni nič takega … Pa vendarle je! Ob teh besedah bi se moral zamisliti vsak, ne glede na to, ali je vinogradnik ali ne.
Odkar se je človek začel ukvarjati s pridelavo rastlin, izbira tiste, ki mu bodo dale boljši pridelek. Nekoč, ko se semen še ni dalo zlahka kupiti, si je vsak kmet del pridelka shranil za seme. Semena se je nabiralo na najlepših, najbolj zdravih, najbolj rodnih rastlinah. Tudi Vertovec glede sadik vinske trte svetuje takole: »Ni ga med vami tako zarobljeniga, ki bi na svojim lastnim gruntu po več žlahtnih tert ne poznal, ktere mu leto za letam rode, in po obilno dobriga grojzdja dajajo. Pojdi in obreži jih, krepko rožje spravi, sčisti, in ga pasadi na pripraven prostor … tako boš imel lastno tertno šolo za bilfe.« Ker pa si je vsak kmet shranjeval svoje seme, so se njegove rastline, čeprav le za malenkost, vedno razlikovale od sosedovih. Večja kot je raznolikost, večja je verjetnost, da bodo vremenske razmere vsaj za nekatere rastline ugodne in da jih bo vsaj nekaj dobro obrodilo. Marsikateri vrtičkar se teh pravil še vedno drži. V »resnem« kmetijstvu pa danes veljajo povsem druga pravila. S pridelavo semenskega materiala se ukvarjajo podjetja, ki potem semena svojih sort prodajajo kmetom. V iskanju idealnih sort pa se je močno zmanjšal nabor sort, ki so nam danes na voljo. Ob prebiranju Vertovčeve knjižice sem bila prav presenečena, koliko različnih sort vinske trte se je takrat gojilo v naših krajih, danes pa jih ne poznamo več. Z drugimi vrstami kulturnih rastlin je še hujše. V kmetijstvu se goji vse manj sort poljščin in namesto pestre zbirke tradicionalnih sort jih na trgu prevladuje le nekaj najdonosnejših. Pa so to res sorte, ki so primerne za našo klimo? Ali se lahko sorta, ki je bila vzgojena npr. v Franciji tudi pri nas enako dobro obnese? V naši vasi še danes raste nekaj marelic, katerih sadike so prišle pred leti iz Srbije. Drevesa so lepa in gosto olistana, plodov pa je le za vzorec. Čez budanjske marelice jih pač ni in iz nobenih drugih marmelada ne tako diši. Ali veste kaj je na to temo napisal Vertovec? »Nikar si iz vunajnih krajev sajenic v velikim številu naročevati, de se človek pri tem ne speče.« Njegove besede se sicer nanašajo na sadike vinske trte, mislim pa, da se je tega nasveta dobro držati tudi pri drugemu sadju in zelenjavi. Biotska raznovrstnost v kmetijstvu se intenzivno zmanjšuje in lahko se zgodi, da nam bo v prihodnosti zmanjkalo sort, ki bi se lahko bolje prilagodile podnebnim spremembam ali novim boleznim kot sorte, ki prevladujejo danes. Problem pa ni samo siromašenje nabora sort, temveč tudi siromašenje raznolikosti znotraj posamezne sorte. Ali veste, da ima naša največja trsnica v ponudbi le dva klona rebule? Če zasadite cel vinograd s sadikami enega klona, boste imeli trte, ki si bodo podobne tako, kot sta si podobna enojajčna dvojčka. Vse bodo enako rasle, enako obrodile, enako zbolevale, enako težko prenašale sušo, hkrati pomrznile … Res da bo vse grozdje hkrati zrelo, a obstaja tudi realna nevarnost, da ga bo kaka bolezen ali vremenska neprilika vsega naenkrat pobrala.
Da ne bo moje pisanje zvenelo kot žuganje v stilu »Boste že še videli…«, vam za konec predstavljam zgodbo z drugega konca sveta. Na svetu je okrog 1000 sort banan, a v Evropo in Severno Ameriko se prodaja le ena, saj le ta prenese transport na dolge razdalje. Nekoč so se Evropejci in Američani sladkali z bananami sorte Gros Michel, ki so bile menda večje in slajše od sorte Cavendish, ki jo kupujemo danes. Užitne banane nimajo semen in vse sadike so pridobljene iz koreninskih poganjkov matičnih rastlin. Vse plantaže, ki so gojile sorto Gros Michel, so tako imele gensko povsem enake sadike, saj so bile vse potomke istega »prabananovca«. Pred skoraj 100 leti se je začela med temi bananovci širiti glivična bolezen, ki je kot požar zajela plantaže v Latinski Ameriki. Najprej so pridelovalci poskušali ubežati bolezni tako, da so delali plantaže na novih, še neokuženih območjih. Okrog leta 1960 pa je ta taktika povzročala že take stroške, da to ni bilo več smotrno. Takrat so se odločili, da bodo uveljavljeno sorto nadomestili s sorto Cavendish, ki je bila na panamsko bolezen odporna. To so banane, ki jih danes jemo mi. Ampak leta 1992 so v Aziji opazili novo glivično okužbo, ki prizadene tudi sorto Cavendish. Uničeni so že nasadi teh banan v Indoneziji, Maleziji, Avstraliji, Tajvanu in bolezen se širi naprej po jugovzhodni Aziji. V Afriki in Latinski Ameriki je še ni, a prej ali slej bo prišla tudi tja. Ne bo več dolgo, ko banan, kot jih poznamo danes, ne bo več na policah naših trgovin.
Visoka biotska pestrost nas lahko reši pred takimi katastrofami. Prav zato si moramo prizadevati zanjo in prav zato so več kot 150 let stare Vertovčeve besede še vedno aktualne!
Irena Kodele Krašna
Biologinja in kolumnistka Ajdovskih novic
