Vertovčeva dela
1843 - Matija Vertovec napiše za Kmetijske in rokodelske novice sestavek "Vinske terte hvala"
1844 - v Kmetijskih in rokodelskih novicah izhaja njegova "Vinoreja za Slovence"
1847 - izide "Kmetijska kemija"
1847 - v Kmetijskih in rokodelskih novicah izhaja "Zvezdoslovje"
1849 - Matija Vertovec objavi "Križarske vojske"
1850 - izide knjižica "Sporočilo slovenskim vinorednikam"
1850 - izidejo njegove pridige "Shodni ogovori"
1853 - posmrtno izide Vertovčeva "Občna povestnica"
Vinske terte hvala
Tvojo hvalo, žlahtna tertica! je že oče Noe prepeval: Kako te bom jest dalej pohvalil? Človeku, obsojenimu nerodovitno zemljo obdelovati, je Gospod tebe pokazal, in mu velil te saditi, da bi s tvojim sadam njega serce razveselila, sladko spanje čez-nj razlila in trudnost iz njegovih udov odgnala, de bi on z novo močjo še dalej povelje Gospodov spolnoval.
Ponižna kakor spomladanska vijolica, kteri desiravno pertlični, se vsak perkloni, da bi jo povunjal; nedolžna kako slavčik, desiravno v germi skrit ni po vsakdanje oblečen, nam vender najsladkejši pesmi prepeva, se tudi ti draga tertica! nikdar naprej ne siliš, nikoli ne bahaš, in nam vender nar žlahtnejši sad ponudiš. Ti si živa podoba nar serčnejši ljubezni, ker tvojiga bližniga, bodi si kdorkolj, v ljubezni z rožicami objameš, in ga svoje žive dni več ne izpustiš.
Kakor kokla pitike s perutami pred nevarnostjo, skrivaš ti s prejem svoje grozdike pred hudim vremenam, da bi zamogla še hvaležna skazati se, in na-te obernjeno skerb in delo poverniti.
Tvoji grozdiki, dopadljivi očem, lepodišeči in sladki, k sebi vabijo sleherno živo stvar. Kdo je čebelici dopovedal, de so polni medu? Kdo je medveda poučil de bi zamogel na tvojima naročju se pogostiti? Mladi in stari otroci radi jagode in češnje zobljejo, pa še veliko ljubši so jim vender le tvoji grozdiki. Ta moder zelo se še na jesen sasabi in namesti da bi se po lepi poti sprehajal, po vinogradu repka, in ko grozdik najde, ga z veseljam pozoblje.
Iz tvojih jagodic, o draga tertica! se zlate kaplice vina cede, in vino, nar bolj sloveči sad tvojiga telesa, oživlja berače pred pragam in kralja pred njega pretežko krono, vino – ta čudna kapljica! je bolehnim zdravilo, starim mazilo in žalostnim lek; daje novo moč vtrudenimu sodniku no mertvičenimu, ko postane, pevcu, pa še bolj oživi spotniga kovača, vino razveže muticu jezik, omeči terdobo serca, ga ogreje in odpira ljubezni, pogasi še zlo hude sovraštva in kervave vojske in sklepa nove perjaznosti; vino poterdi dano obljubo, storjeno zavezo in dopovedani kup.
Vinska tertica! ti božji dar! v krajih, kjer te solnce zadosti greje, jih ni gostije, jo ni veselice brez tvojih milih kaplic; v deželah pa, v kterih te preveč zebe, de tvoji sad ne dozori, ga še višeji cene, in so še bolj željni z njim se ogreti. Kdo bi je ne serkal, to nebeško medico! ker še umirajoči na posledno uro kančik vina poželi!
V Kani je Jezus vince posvetil, in vin o postane še dan današnji na altarju, o čudo! Bogu nar perjetniši dar; zatorej ga mora človek le po pameti in s hvaležnostjo uživati. Svojim unukam hočem naročiti, da te imajo, draga tertica, še saditi in vedno skerb zate imeti; pa tud tvojo pravičnost jim hočem oznaniti, de kdor od tvojiga sadu po pameti uživa, temu le ti dneve osladuješ, kdor pa ta svet v nemar pusti, mu jih ogrenjuješ.
Tvojo čast, vinska terta, še dalej povikšovati bom perviga pevca med nami, pevca ljubezni naprosil, de, kar ni meni mogoče, tvojo hvalo k večnimu spominu, v lepo vezane verstice zloži.
Matija Vertovec
