Le malo je tako veličastnih, pa vendar tako prezrtih zgodovinskih osebnosti, kot je lik Matije Vertovca. Duhovnik in strokovni pisec rojen 28. 1. 1784 v zaselku Jakulini blizu Šmarij na Vipavskem, umrl pa je 2. 9. 1851 v Podnanosu, bi najverjetneje ostal zapisan pozabi, če ga ne bi pred 20-imi leti širši javnosti ponovno obudil velik bibliofil Stanislav Bačar. Z veliko marljivostjo je brisal prah iz njegovih pozabljenih knjig in odstiral njegova napredna razmišljanja in njegov vsestranski opus. In kot je presenečeno ugotavljal, tega ni bilo malo. S pomočjo bogatega znanja tujih jezikov (obvladal je latinščino, grščino, nemščino, italijanščino in francoščino) je Vertovec črpal iz svetovne strokovne literature, ki jo je z zanimanjem prevajal in nadgrajeval z lastnimi dognanji. Njegove študije so segale na področja zgodovine, zemljepisa, kemije, fizike, astronomije, predvsem pa kmetijstva, s poudarkom na vinogradništvu in kletarstvu. Na vseh teh področjih je pustil za seboj strokovne knjige, največ pa jih je namenil kmetom, tako se najpogosteje omenjata Vinoreja za Slovence in Kmetijska kemija. Ob tem je objavljal tudi svoje pridige in redno skrbel za zapise v tedanjih časopisih. Pripisujemo mu tudi zasluge, da je Franceta Prešerna spodbudil k pisanju Zdravljice s svojim hvalospevom Vinske terte hvala. Osebnost takšne širine si zato več kot zasluži širše poznavanje.
