Osrednji govor dr. Zore Korošec-Koruza ob uvodu v Vertovčevo leto

datum: 14.02.2014

kategorija: novice

Spoštovani,
zahvaljujem se za izkazano čast in povabilo na to slovesnost s katero začenjate Vertovčevo leto. Ne vem čisto zagotovo, če sem si to vlogo zaslužila, mnogo jih je, ki so naredili več, nisem zbrala in prebrala vseh njegovih spisov in knjig, tudi ne shodnih govorov, vendar sem do neke mere živela Vrtovčevo usodo pridigarja. Pri svojem delu na Biotehniški fakulteti sem se kot profesorica za vinogradništvo skoraj 40 let trudila: »Kako zamore pognojena tertica, od vetrov raztepéna in od toče pobita vendar v svojih nedrijih še lep grojzd zrediti, ravno takó zamore tudi človek zdraviga in močniga duha v vsih, tudi nasprotnih okolišinah kaj dobriga storiti, čeprav slepi svet tega ne spozna.«

Podpisala sem se pod malo manj kot 100 diplom. Na večino svojih diplomantov sem še danes zelo ponosna, vendar pri rezultatih našega »pridigarskega dela« nekaj manjka. Ali si lahko pomagamo z Vrtovcem? Nanj poskušam gledati z današnjimi očmi, zame je velik učenjak, izredno pronicljiv pisec in srčni domoljub.

Njegova vedoželjnost in znanje tujih jezikov mu je omogočilo poznavanje mnogih tedanjih učenjakov in njihovih del, vedel je kdo je Chaptal,  kaj je napisal in učil Lavoisier, oče kemije, videl je, da živi v času, ko se vsi narodi trudijo za izobraževanje in presvetljenstvo: Piše:«Vsi narodi okoli in okoli nas, nenavadno gibljejo, odkar svet stoji se še ne ve, da bi tako kakor v sedanjosti narod čez narod, kakor za stavo se gnal, naj visokeji stopnjo častniga osrečenja doseči. V vsih vednostih znanostih in umetavnostih hočejo kar eden druziga užugati in prehiteti, ali bo Slovenja tako borenje le od strani gledala?«

Začutil je svoje poslanstvo in se odločil pisati, pisati in govoriti ljudem o tem kako je njihovo življenje lahko boljše, če bodo znali bolje delati, ne samo če bodo bolj srčno molili. Hvaležen in srečen, je bil, da smo Slovenci dobili Bleiweisove novice in v uvodu k Vinoreji je zapisal:«Obilo čez polovico deležnikov Novic domuje v vinskih krajih, prejemale so se že skoraj celo leto in ni je bilo še v njih kar besedice od vinoreje.« In začel je pisati svoje sestavke. Danes bi verjetno bil glavni v vseh socialnih omrežjih, v časopisih?

Ni slučajno, da je najprej pisal o »mnogoterosti vinskih tert, o čislanju tertnih plemenov,« o sortah in njihovih značilnostih, saj je menil da le z najboljšimi lahko dobro vino napravijo, ne pa kot je zapisal: »napravijo vinček, ki so ga sami in drugi žalostni.« Na svojih potovanjih od Prage preko Dunaja, do Dubrovnika je spoznaval mnogotere sorte, lotil se je popisa sort, »ki jih Ipavci doli do Soče, Brežani in Brici rede«. Napravil je popis sort »zasajenih po Dolenskim (Kranjskim ), dopisal je imena francoskih, nemških in ogerskih trt, krajnskim imenom je dodajal horvaška imena in po takratni slavni Trumerjevi nemški knjigi »o sistematski klasifikaciji po Štajerski zasajenih sort, napravil slovenski popis tertnih plemen.

Popis domačih sort je bila pravzaprav naša prva ampelografija, s tem smo v 80 letih tudi mi oživeli in zaživeli Vrtovca. O Vrtovcu sta pisala prof. Adamič in še posebej prof. Hrček, veliko se je za ohranitev Vrtovca napravilo pred 20 leti s ponatisom Vinoreje in shodnih govorov. Mi smo imeli še posebno srečo, da je na posestvu, ki ga je leta 1962 takratna Agronomska, zdaj Biotehniška fakulteta kupila na Damberju v Kromberku pri Novi Gorici, ostal star nasad trt kot so: Čedajc, Sipa, Sladkočern Rečigla, Glera, Dolga petla, Cundra…20 njih, ki jih v drugih vinogradih ni bilo več, nismo poznali niti njihovih imen. In vzeli smo Vrtovčeve spise, rekli bi.. in beseda je meso postala, napravili opise, trte razmnožili, posadili že tretjo kolekcijo. Najnovejšo je z veliko zavzetostjo posadila kolegica Škvarčeva v programu Selekcijsko trsničarskega središča Vrhpolje. Sorte imajo že delno izdelane DNK profile, po današnjih metodah smo jih opisali in vpisali v evropsko gensko banko. Vendar še veliko manjka!

Jaz ne bi bila profesorica, če z Vrtovcem ne bi gnjavila študentov, jim razlagala njegove poglede na raznolikost sort, na operhljivost sort, na za tisti čas zelo napredne nauke o gnojenju nogradov in  splošni trtni reji, Govorila sem jim o njegovih umnih zaznamkih o pomenu vrenja vina, o tem kako gre vina narejati in jih hraniti. Mnoge njegove nauke bi lahko po današnji šegi copy paste, uporabili v naših spisih. Pa jih ne! Nekaj tu manjka!  

Torej Vrtovc je pisal tudi za nas, za današnji čas, kaj bi se od njega še lahko naučili? Dal je smisel in gospodarski pomen vinoreji. S kakšno vlogo vinogradništva se soočimo danes? Na žalost tudi s tako, da se pojavljajo članki, kot je npr. naslednji: (Delo, sobotna priloga, 25. Januar 2014,) I. Štaudohar: Išče se noetova barka – V kako onesnaženem okolju živimo..cit.: »ste se že kdaj sprehajali po dolenjskih vinogradih v času škropljenja? Občutek je tak, kot da ste na poligonu za preizkušanje bojnih plinov. Ne samo, da se človek vpraša, kakšno vino v resnici pijemo, ampak kaj po vseh teh strupih v vinogradih sploh še preživi« konec cit. Nekaj tem novinarjem in časopisom manjka!…….Kakšen bi bil Vrtovčev odgovor na tako pisanje. Ga bomo poskusili dobiti v Vrtovčevem letu?

Kar je morda malo spregledano pri njegovi vlogi je bilo to, da je pisal v slovenskem jeziku  Zakaj on piše: »Ako so kdaj učeni Slovenci svoje posvetne vednosti hotli svetu oznaniti, so jih, ker niso bili s slovensko pismenostjo soznanjeni, v vunanjih jezikih pisarili, tako so pa bolj mačeham ko materi ugodili.« Kako se to bere danes, ko se izobraženci lahko pomikajo po lestvici kariere le z objavami v tujih revijah, ko se naj bi otroci, prej kot slovenske lepe besede, naučili govoriti vsaj še po angleško, ko si univerze prizadevajo za prevlado ali vsaj enakovredna predavanja v tujem jeziku, ko se v enem naših velikih univerzitetnih mest hvalijo, kako bo bogati tujec postavil imenitno novo univerzo, kjer bodo predavatelji izključno tujci? Nekaj tu manjka!  

Vrtovca so ljudje poslušali in se po njegovih naukih ravnali. V eni od pridig, ki jo je imel za svoje farane na Planini (1813) ko se je od njih poslavljal kot župnik in odšel službovat v Šent Vid je napisal: »Da beseda duhovniga pastirja kakšenkrat veliko zda.. da niste bili nič trmasti, in svojiga duhovna tako lepo bogate..šlo je za Vrtovčevo prošnjo naj ljudje dajo cepiti otroke proti kozam in izkazalo se je, da so na Planini »20 do30 otrok smerti oteli«.

S kakšnimi ali katerimi duhovni bomo šli med Slovence? Ali imamo še vso tisto veliko ljubezen do človeka, ki jo je prebrati v vsaki vrstici njegovih pridig. Ali bomo znali posnemati njegovo domoljubje in ljubezen do slovenskega človeka: Ali še lahko rečemo: »Slovenja gospa velike častljivosti..spodobilo bi se bilo, de bi bila v nar lepši opletena..pa še poskrbeli niso ji stare oblačila sleči. Smo oblekli smo našo Slovenijo v novo lepo evropsko modro obleko z vencem zlatih zvezdic, ampak nekaj tu še manjka!

Ali je Vrtovc lahko most med znanostjo, stroko in tistim upornim vipavskim ali slovenskim vinogradnikom, vinarjem, ki še vztraja z vinogradom? Ali bomo z Vrtovčevo lepo pisano slovensko besedo, uradnikom in politikom lahko dopovedali, da vinograd za Slovenca ni le NEPREMIČNINA!

Poskušajmo z njegovo besedo, z njegovim žarom iti med Ipavce, v Ljubljano  v Maribor, Novo mesto, na Dunaj, v Trst, Videm,…..ne čuvajte Vertovca doma, poiščite nove duhovne oznanjevalce njegove besede in misli. Snovalcem Vrtovčevega leta želim veliko uspeha in dobro bero!

In če je Bog in je milosten, naj bo milosten do nas, pa naj napravi tako, da Vertovc dol iz svojih nebes zdaj ne vidi Biljenskih gričev.

Hvala!                                          Prof. dr. Zora Korošec-Koruza